FAQ

Nekdanjih pet barv poti Via Alpina (rdeča, vijolična, rumena, zelena in modra) so le oznake poti in ne povedo nič o njihovi težavnosti! Dokler poti niso zasnežene, niso potrebne nobene alpinistične ali plezalne izkušnje, prav tako ne vrvi, skobe ali ledne sekire. Včasih hodite po širokih poteh, včasih po ozkih stezah (brez prečkanja ledenikov).

Kljub temu je Via Alpina visokogorska pohodniška pot. Nekateri odseki so izpostavljeni (potrebno je dobro prenašanje višine), potreben pa je tudi zanesljiv korak, zlasti v mokrih razmerah ali na starih snežiščih. Včasih je treba prečkati melišča, manj obiskane poti na nižjih nadmorskih višinah pa so lahko zaraščene. Kljub prizadevanjem lokalnih skupin za označevanje je orientacija včasih težavna, zlasti v megli. Zato je pomembno, da s seboj vzamete topografske pohodniške zemljevide in kompas. Seveda morate pohod vedno načrtovati glede na raven pripravljenosti najšibkejšega člana skupine in pri tem upoštevati razdalje, predvsem nadmorsko višino, ki jo je treba premagati, pa tudi vreme.

Za dodatne informacije o posameznih etapah se obrnite na turistične pisarne, upravljalce planinskih koč, lokalne planinske vodnike ali pohodniške vodnike ter lokalna planinska društva ali združenja. Kontaktne podatke lokalnih planinskih društev in pohodniških združenj najdete na spletnih straneh naslednjih krovnih organizacij:

Planinska zveza Slovenije: www.pzs.si
Italijanski planinski klub: www.cai.it
Južnotirolska planinska zveza: www.alpenverein.it
Avstrijska planinska zveza: www.alpenverein.at
Nemška planinska zveza: www.alpenverein.de
Alpski klub Lihtenštajn: www.alpenverein.li
Švicarske pohodniške poti: www.wandern.ch
Švicarska planinska zveza: www.sac-cas.ch
Francoska pohodniška zveza: www.ffrandonnee.fr
Francoski planinski klub: www.ffcam.fr
Monaški planinski klub: www.club-alpin.asso.mc

Pohodniška sezona v Alpah običajno traja od junija do oktobra, nekatera območja (najjužnejši deli etap v vseh državah in nekateri majhni odseki, namenjeni zimski hoji) pa so dostopni vso leto. Na nadmorski višini nad 2000 m, v nekaterih letih pa tudi nižje, se lahko snežne odeje obdržijo še dolgo v poletje (do začetka julija, zlasti na severnih pobočjih in v skalnatih kotičkih). Poleg tega na najvišjih točkah lahko zasneži tudi v poletnih mesecih, od konca septembra pa je lahko spet stalen sneg, zaradi česar so prehodi precej zahtevnejši. Zato se je potrebno na kraju samem pozanimati o izvedljivosti etap in vremenskih razmerah, sploh če načrtujete pohod v zgodnji ali pozni sezoni. Obrnite se na turistične urade, oskrbnike planinskih koč, lokalne planinske vodnike in vodnike, lokalna planinska društva ali lokalna pohodniška združenja – glej zgoraj. Preverite tudi natančne datume odprtja koč in gostišč: meseci, navedeni v naših opisih etap, so le splošne smernice. Številne planinske koče, ki so v lasti planinskih društev, imajo zunaj svojega delovnega časa na voljo tudi “zimsko sobo”, v kateri lahko prespite – vendar ne vse, zato boste morda morali vnaprej prevzeti ključ!

Vreme se na visoki nadmorski višini hitro spreminja. Tudi sredi poletja bodite pripravljeni na vročino in snežne padavine ter nevihte, zlasti pozno popoldne (takrat se izogibajte izpostavljenih grebenov!).

Pohodniški čevlji z dobrim profilom in dobro oporo za gležnje, več plasti oblačil za spreminjajoče se temperature, zaščita pred dežjem (tudi za nahrbtnik), pohodniške palice po potrebi. Zaščita pred soncem, komplet prve pomoči. Pri iskanju pomoči se nikoli ne zanašajte na mobilne telefone; zunaj naseljenih območij je sprejem zelo neenakomeren, baterije pa morda ne boste mogli redno polniti. S seboj imejte pohodniške zemljevide in kompas. In seveda hrano, če na poti ni koč, veliko vode (odvisno od tega, ali so na poti izviri) in prigrizke, ki vam bodo pomagali v nujnih primerih.

Za prenočevanje vam zaradi udobja in higienskih razlogov priporočamo spalno vrečo iz svile ali bombaža, ki je v kočah avstrijske in nemške planinske zveze celo obvezna. Prav tako naglavno ali ročno svetilko. Izogibajte se nepotrebni teži in s seboj ne jemljite preveč toaletnih pripomočkov, saj številne planinske koče tako ali tako nimajo tušev (omejena oskrba z vodo in energijo, težavno odvajanje odpadne vode). Prav tako se raje poslužujte uporabe biološko razgradljivih izdelkov.

Da in ne. Zaradi oddaljenosti lokacij morajo oskrbniki planinskih koč zelo skrbno upravljati zaloge, zato jim je dobrodošlo, če vnaprej vedo, koliko ljudi želi prenočiti in predvsem jesti. Poleg tega so lahko nekatere koče na vrhuncu sezone in ob koncih tedna polno zasedene. Za vas in gostitelje je vedno najbolje, če jih na pokličete (pogosto lahko to storite večer prej iz kraja, kjer ste že bivali). Nekatere koče so povezane s spletnimi sistemi rezervacij, vendar trenutno ni nobenega, ki bi pokrival celotno območje Vie Alpine. Če potujete sami ali v paru, boste verjetno našli prostor.

Pri nastanitvah v vaseh so velike razlike. Tudi tu je najbolje rezervirati neposredno ali prek turističnih zavodov približno dan prej, da se izognete tavanju od nastanitve do nastanitve po napornem dnevu hoje.

Trenutno ni splošnega dogovora z nastanitvenimi ponudniki glede popustov za pohodnike Via Alpina. Vendar pa je večina večjih evropskih planinskih klubov ali združenj del tako imenovanega “sporazuma o vzajemnosti UIAA” in članstvo v enem od njih omogoča dostop do znatnih popustov v vseh kočah, v lasti katerega koli od teh združenj (do 50 % popust na cene nočitev in včasih tudi na hrano): to je vsekakor dobra naložba, če se odpravljate na daljšo pot. Upoštevajte, da angleško govoreča sekcija Britannia Avstrijskega planinskega kluba sprejema člane z vsega sveta (www.aacuk.org.uk).

Danes si v planinskih kočah v Alpah večina ljudi običajno kupi večerjo in zajtrk na kraju samem. To močno zmanjša težo, ki jo je treba nositi s seboj, daje priložnost za okušanje regionalnih specialitet in zagotavlja pomemben vir dohodka upraviteljem planinskih koč (ki pogosto obdržijo le minimalen del cene prenočišča in/ali plačujejo najemnino organizaciji, ki je lastnica koče).

Kljub temu koče planinskega društva sprejemajo samopostrežne obroke kot vljudnostno storitev, zlasti za pohodnike z omejenim proračunom. Le nekaj koč ima lastne kuhinje (skoraj izključno v Franciji in Švici) ali pa omogočajo kuhanje na mizah. Peči ali štedilniki so na voljo v le še manjšem številu koč.

Koče v zasebni lasti pogosto ne omogočajo samooskrbe.

Seveda boste ob alpskih pohodniških poteh našli številne izvire in potoke ter vodnjake v številnih goskih vaseh. Vendar pa je le redko mogoče zagotoviti, da je voda pitna. Pitje iz izvirov in potokov na pašnikih (črede goveda in divjih živali) ali pod njimi ni priporočljivo. Razmislite o uporabi komercialno dostopnih sistemov za prečiščevanje vode.

Na apnenčastih območjih, zlasti na začetku in koncu poletja, so lahko izviri zelo redki – pozanimajte se na izhodiščni točki, morda boste morali nositi vodo ves dan.

V nekaterih planinskih kočah boste morda morali plačati za pitno vodo, če ob koči ni izvira, kar se včasih zgodi zlasti na začetku in koncu sezone ali na apnenčastih območjih.

Spanje na prostem, s šotorom ali brez, je odličen način doživljanja narave – in seveda poceni.

Vendar pa ima lahko tudi negativen vpliv na okolje. Poleg tega se številna območja v Alpah uporabljajo za gozdarstvo ali pašništvo in so lahko v javni ali zasebni lasti. Zato se zakonodaja glede bivakiranja od države do države, pa tudi od kraja do kraja zelo razlikuje. V večini narodnih parkov in območij s strogim varstvom naraje je prenočevanje na prostem prepovedano ali urejeno, tako kot je to urejeno v v avstrijskih deželah Tirolska in Koroška in v nekaterih občinah v različnih delih Alp. Nadzorujejo jih lahko nadzorniki, če kršite zakonodajo, pa vas lahko doleti globa.

Zunaj omejenih območij je teoretično pogosto treba pridobiti dovoljenje lastnika(-ov) zemljiša, kar pa na odročnih območjih seveda običajno ni enostavno.

Bivakiranje nad drevesno mejo je tam običajno dopustno za eno noč in manjšo skupino ljudi, le so sprejeti potrebni varnostnih ukrepi. Organizatorji izletov in podobno, ki želijo redno kampirati na enem mestu, morajo pridobiti dovoljenje lastnikov zemljišč ali oblasti.

V nasprotju s severnoameriško divjino, na primer, je v Alpah le nekaj območij posebej določenih za prenočevanje na prostem. Izven delovnega časa pa številne koče Alpskega kluba ponuja odprto zimsko sobo za spanje. Če so koče odprte, lahko gostitelje prosite za dovoljenje za taborjenje v bližini in morebitno uporabo sanitarij za manjšo pristojbino.

Če bivakirate, bodite odgovorni:

– Izogibajte se občutljivim območjem, ki so priljubljena za divje živali, kot so: prehodna območja med gozdom in travniki, gozdički, območja z veliko živalskimi sledmi, grmišča, mokrišča, rečne struge in otoki;

– tabor postavite vsaj 100 m od potoka, da se izognete onesnaženju;

– varno uporabljajte kuhalnice, odprti ogenj prižigajte le tam, kjer je to dovoljeno, in na območjih, ki so očiščena vnetljivih materialov, ter nikoli ne puščajte ognja brez nadzora, dokler ni popolnoma ugasnjen;

– ne povzročajte hrupa, zlasti ob mraku in zori, ko so divje živali najbolj aktivne;

– postavite naravno stranišče vsaj 50 m od potoka; iztrebke in biorazgradljivi toaletni papir zakopljite ali pokrijte, vse druge materiale (higienske vložke, tampone itd.) pa vzemite s seboj;

– umivajte se in umivajte vsaj 30 m od potoka ter uporabljajte samo biološko razgradljive izdelke;

– ob mraku in ponoči imejte psa na povodcu;

– ponoči ne puščajte hrane (ali krožnikov in loncev z ostanki hrane) zunaj;

– seveda pustite kraj takšen, kot je bil prej, vse odpadke vzemite s seboj (tudi tiste, ki jih je mogoče kompostirati, saj se na visoki nadmorski višini lahko razgradijo šele čez leta) in jih odvrzite v ustrezne zabojnike v dolini (ali, še bolje, doma).

Brezplačno lahko preučite in natisnete naslednje uradne topografske zemljevide:
www.geoportail.gouv.fr/ (Francija)
map.schweizmobil.ch (Švica z Lihtenštajnom),
www.austrianmap.at (Avstrija),
geoportal.bayern.de/bayernatlas (Nemčija),
geopedia.si (Slovenija),
www.trekking.suedtirol.info (Italija: Južna Tirolska).

Med pohodom lahko uporabite eno od številnih aplikacij, ki so na voljo za pametne telefone. Posebej priporočamo aplikacije OutdoorActive, Komoot, AllTrails, iPhiGéNie s francoskimi zemljevidi, Monolit2go z zemljevidi Slovenije, pa tudi OsmAnd in twoNav.

Zemljevid OutdoorActive, ki je povezan z našo spletno stranjo, je namenjen načrtovanju vašega pohoda. Opise etap so pripravili številni partnerji v vseh alpskih regijah in se glede na regijo različno pogosto posodabljajo. Zavedamo se, da v opisih in označevanju poti obstajajo netočnosti in razlike v kakovosti. Priporočamo, da na pot vzamete pametni telefon, napravo GPS in ustrezne topografske zemljevide v merilu 1:50.000 ali 1:25.000. Priporočamo tudi kompas.

Različne zemljevide lahko naročite v vseh dobroh knjigarnah, ki prodajajo potopisno literaturo, ali neposredno na spletnih straneh (pogosto s popusti za člane kluba):

www.dav-shop.de (Vzhodne in centralne Alpe, tudi Zahodne Alpe)

www.alpenverein.at/shop (Vzhodne in Centralne Alpe)

www.pzs.si/index.php?stran=Trgovina&kat=6 (Slovenija)

www.shop.wandern.ch (Švica)

https://boutique.ffrandonnee.fr/topoguides (Francija)

Trenutno ni na voljo nobenega vodnika o poti Via Alpina. Obstaja pa veliko poročil o pohodih, ki jih delimo v naši SKUPNOSTI.

Via Alpina je bila zasnovana za užitek pohodnikov. Zato številni odseki niso primerni za gorska kolesa, ponekod pa je gorsko kolesarjenje celo prepovedano. Ko se je Pietro Marescotti z gorskim kolesom odpravil po petih poteh Via Alpina, je v sedlu dejansko lahko prevozil le približno tretjino poti, tretjino je moral kolo potiskati, zadnjo tretjino pa nositi. Čeprav je na svoji poti zelo užival, mu poti Via Alpina kot gorskokolesarske poti ne moremo priporočiti. Vendar pa je v okolici Via Alpina veliko poti za gorska kolesa. Za nasvete se obrnite na tursitične pisarne in strokovna združenja. Vedno pa bodite obzirni do drugih uporabnikov poti ter rastlinskega in živalskega sveta.

Via Alpina ne organizira vodenih izletov ali tur. V naši skupnosti lahko najdete druge pohodnike, ki se vam bodo pridružili, prav tako pa si lahko izmenjate izkušnje na vodenih turah.

Via Alpina se nahaja v bližini številnih železniških postaj, v povprečju pa se vsaki 2 ali 3 dni pojavi prehodna točka z avtobusno povezavo. Poskusite izbrati takšne vstopne in izstopne točke za svoj pohod, ki so dostopne z javnim prevozom!

Morda bo trajalo nekoliko dlje, a po drugi strani vam po daljšem pohodu ni treba skrbeti, kako se boste vrnili do avtomobila, poleg tega pa je uporaba javnega prevoza pogosto priložnost za zelo prijetna srečanja. Bolj ko se te storitve uporabljajo, večja je spodbuda za njihovo vzdrževanje in širjenje!

Če prenočite v vasi, vas lahko gostitelj na vašo željo včasih celo pobere z avtobusne postaje ali izhodiščne točke in vas odpelje do izhodišča pohoda naslednjega dne.

Večino železniških povezav po Evropi in številne avtobusne proge najdete na večjezičnih spletnih straneh ww.bahn.de and www.sbb.ch.

Če je mogoče, pustite avto doma! Planinske koče si zelo prizadevajo za zmanjšanje porabe energije, zato poskusite na poti do njih prispevati svoj delež k okolju!

Vseh osem alpskih držav je del schengenskega območja, kar pomeni, da lahko državljani držav članic Evropske unije in več kot 30 drugih držav ter osebe z dovoljenjem za prebivanje v kateri koli od schengenskih držav prosto potujejo po poti Via Alpina do 90 dni (skupaj v šestih mesecih), če imajo s seboj veljaven osebni dokument.

Če do te uredbe niste upravičeni, lahko na veleposlaništvu ali konzulatu države, v katero vstopate, ali države, v kateri boste bivali najdlje, pridobite enotni t. i. schengenski vizum, ki vam daje pravico do obiska celotnega območja za katerih koli 90 dni v šestmesečnem obdobju. Potrebovali boste potni list, ki bo veljal še 6 mesecev po koncu obiska, in veljavno potovalno zavarovanje.

Če želite ostati dlje kot 90 dni, boste morali v eni od držav zaprositi za dovoljenje za prebivanje (vizum D), ki ga je žal težko pridobiti, če ne nameravate imeti stalnega naslova.

Kar zadeva zdravstveno zavarovanje, imate, če prihajate iz držav EU, Švice, Lihtenštajna, Norveške ali Islandije, pravico do enakega dostopa do javnega zdravstvenega varstva kot državljani vseh alpskih držav, razen Monaka. V nekaterih državah je zdravljenje brezplačno, v nekaterih plačate del stroškov, v drugih pa morate plačati celoten strošek in nato zahtevati povračilo. Če imate evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, so postopki enostavnejši (glej ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=559&langId=en).

Če prihajate iz druge države ali če želite kriti dodatne stroške reševanja, potovanja, nastanitve in vrnitve v domovino v primeru bolezni ali nesreče ter civilno odgovornost, morate kupiti ustrezno potovalno in zdravstveno zavarovanje. Vsa večja planinska ali pohodniška združenja svojim članom ponujajo posebej oblikovane zavarovalne pogodbe.

Cepljenje v alpskih državah ni obvezno (od januarja 2024).

Zdi se, da se v evropske Alpe vračajo veliki plenilci, ki so bili v 18. in 19. stoletju skoraj izkoreninjeni: medvedi v Vzhodne Alpe, volkovi v Zahodne Alpe in risi povsod. Vendar pa je po vseh Alpah naseljenih manj kot 50 medvedov in volkov ter nekaj več kot 100 risov, ki so zelo plašni in bodo skoraj vedno naredili vse, da se izognejo srečanju z vami …

Nikakor se ne približujte divjim živalim (tudi kozorogom, gamsom, svizcem …) bližje, kot jim je prijetno. Krave na begu so lahko nevarne, prav tako ohranjajte razdaljo.

Patusi, beli pirenejski planinski psi, ki jih v francoskih Alpah redijo skupaj s čredami ovad, da bi jih zaščitili pred napadi volkov in potepuških psov, lahko postanejo agresivni, če se čredi preveč približate. Bolje je, da se psu in ovcam izognete, ostanete mirni in ga ne ogrožate na kakršen koli način.

Primeri stekline so zelo redki, pojavljajo pa se predvsem pri psih, lisicah in netopirjih. Če vas ugrizne pes, se čim prej posvetujte z zdravnikom.

V Alpah živita le dve strupeni kači: aspijska in peliadska (Vipera aspis in Vipera berus), ki ju prepoznamo po navpičnih eliptičnih (mačjim) zenicah. Tudi v tem primeru napadejo le, če jih presenetimo – preden se usedete na sončno travnato ali skalnato površino, poskrbite, da boste stopili z nogami. Ob ugrizu v nekaj urah poiščite zdravniško pomoč, vendar pri odraslih osebah smrtna nevarnost običajno ne grozi.

Ne pozabite na eno najmanjših alpskih živali: klopov, med katerimi nekateri prenašajo limsko boreliozo in meningitis. Vsak večer po pohodu temeljito preglejte svoje telo in odstranite tiste, ki jih najdete, in obiščite lekarno ali zdravnika, če se ugriz vname.

V večini krajev da, vendar je na nekaterih zavarovanih območjih (na primer v večini nacionalnih parkov) vodenje psov prepovedano zaradi možne nevarnosti za divje živali. Informacije o zaščitenem statusu območja in običajno tudi spletno povezavo najdete na vsakem opisu naše etape: pozanimajte se o veljavnih predpisih!

Pogosto je tudi zahtevano, da imate psa na povodcu, ko prečkate območja, kjer se pase govedo ali ovce. Prosimo, da spoštujete delo pastirjev. Psi običajno ne smejo spati v planinskih kočah.

Pozanimajte se tudi o zahtevah glede cepljenja živali v vsaki državi, kamor se želite odpraviti na pohod.

Veliko izletov vključuje storitev prevoza prtljage (s kombiji ali vprežnimi živalmi). Prav tako nekateri lokalni ponudniki ali planinske koče organizirajo prevoz nahrbtnikov na zahtevo: glej povezave na straneh z etapnimi točkami.

Alpe so največje naravno območje v Evropi, hkrati pa tudi kulturni prostor, ki je bil poseljen že v prazgodovini – danes v njih živi približno 14 milijonov prebivalcev (večinoma v mestih), vsako leto pa jih obišče 60 milijonov obiskovalcev. Ekološko in kulturno ravnovesje je občutljivo in krhko.

Prosimo:

– ne zapuščajte označenih poti: tako deževnica sledi vašim sledovom in povzroča posledično erozijo;

– ne vznemirjajte divjih živali, zlasti ob sončnem zahodu in sončnem vzhodu, ko se mnoge živali hranijo;

– s seboj ne jemljite cvetja in mineralov;

– bodite zelo previdni pri kurjenju ognja – preverite, ali je to sploh dovoljeno (glejte tudi Ali je mogoče bivakirati zgoraj);

– s seboj vzemite vse odpadke (tudi tiste, ki jih je mogoče kompostirati, saj se lahko na visoki nadmorski višini razgradijo šele po več letih) in jih v dolini (ali še bolje doma) odvrzite v ustrezne zabojnike; od vsega začetka s seboj ne jemljite odvečne embalaže;

– zaprite vrata in ograje za seboj, da preprečite pobeg kmetijskih živali;

– kar zadeva zadovoljevanje potreb narave, pojdite stran od poti in vsaj 50 m od potokov (nikoli v jame ali ruševine!) ter zakopljite fekalije in toaletni papir, ki ga je mogoče reciklirati – vse druge odpadke (higienske vložke, tampone itd.) vzemite s seboj;

– preverite in upoštevajte posebne predpise, ki veljajo v narodnih parkih, naravnih rezervatih in drugih zavarovanih območjih (uporabite tudi spletne povezave na naših opisih etap);

– če je le mogoče, potujte z javnim prevozom. Če se na pot odpravljate z avtomobilom, parkirajte na označenih parkirnih mestih, da ne boste nikomur zaprli poti.

Držite se pregovora: »Vzemite le vtise, pustite le sledi!«

Pomembna je vaša varnost in varnost drugih pohodnikov: skrbno načrtujte pohod ter pred pohodom in med njim preverite telesno pripravljenost vseh udeležencev (glejte tudi gesla v razdelkih Težavnost, Vreme in Oprema zgoraj). Bodite previdni, da ne odbijete kamenja, ki bi lahko poškodovalo druge. Če se kakšen kamen vendarle sprosti, opozorite druge pohodnike!

V primeru nesreče ostanite mirni. V mnogih primerih lahko pomagate sebi in drugim. Če to ni mogoče, pokličite mednarodno številko za klic v sili 112, vendar bodite previdni, saj v številnih gorskih regijah mobilni telefon ni pokrit z omrežjem. Pokličite na pomoč, oddajte svetlobne signale ali mahajte z velikimi kosi oblačil, da opozorite nase. Poškodovana oseba mora običajno ostati na kraju nesreče in nikoli ne sme ostati sama.