Etapo začnemo na Roblekovem domu pod Begunjščico (1657m). Smerne table nas usmerijo proti Koči na Prevalu. Spuščamo se proti jugovzhodu, dokler ne pridemo do križišča, kjer se odcepi pot čez Poljško planino v vas Begunje. 10 min. Naša pot pa se sedaj usmeri proti vzhodu, kjer prečimo širna južna pobočja Begunjščice in se po skalnatem in travnatem pobočju spuščamo proti Prevalu. Na levi strani se pobočja strmo vzpenjajo na vršni greben Begunjščice z najvišjim Velikim vrhom (2060m), na levi pa se odpira pogled v dolino, kjer opazimo tudi Bled, Blejsko jezero, Radovljico, rojstno mesto znanega slovenskega pisatelja A.T. Linharta; v ozadju pa se opira pogled na Škofjeloško hribovje. Ob poti lahko opazimo številno in bogato alpsko floro. Po poti se spuščamo, dokler ne pridemo do ceste, ki pripelje s Poljške planine. V neposredni bližini je studenec Roža, kjer se lahko osvežimo s čisto gorsko vodo. 50 min. Sedaj gremo po cesti proti vzhodu in pridemo v 15 minutah do Prevala. Od Roblekovega doma 1h 15 min. Preval (1311m) je široko sedlo, ki povezuje Begunjščico in Dobrčo. Tod je planšarija, kjer nam lahko postrežejo s domačimi mlečnimi proizvodi. Na Prevalu pa je tudi meja med Karavankami in Kamniškimi Alpami, kamor sedaj vstopamo. Varianta: Pri Roblekovem domu se lahko odločimo in gremo na Preval čez Veliki vrh po Slovenski planinski poti. Hodili bomo po razglednem grebenu, zahtevnejši pa je predvsem spust. Ker precejšen del poti poteka po travnatih in strmih terenih, moramo biti še posebno pozorni, kadar je trava mokra, saj obstaja nevarnost zdrsa. Na pot VA se priključimo na Prevalu. S Prevala gremo naprej po Slovenski planinski poti. Po gozdnatem robu se počasi vzpenjamo do manjšega sedla, se rahlo spustimo in nato strmo vzpnemo na Čisovec (1418m), katerega vrh zaobidemo po njegovem jugo-zahodnem pobočju. Nadaljujemo po slemenu, kjer na naši levi opazimo številne skalnate gmote in melišča, imenovane Šobrove čeri. Sledi še dokaj strm spust in znajdemo se na prevalu Vrh Luž (1202m). 1h15 min. Proti vzhodu se vije globoka grapa Belega potoka in proti zahodu grapa Črnega potoka. S Prevala se strmo vzpnemo skozi mešani gozd na manjši vrh, ki ga zaobidemo po vzhodni strani. Po dokaj ravni stezi nadaljujemo pot po grebenu in gremo mimo vrha Sivore (1310m), dokler ne pridemo do napisa na drevesu, ki nas opozori na bližnji studenec. Zložno se vzpenjamo po strmem zahodnem pobočju Dobrče. Ko je vzpon za nami, se steza položi in v nekaj minutah smo na Podgorski planini, ki jo prečimo in gremo po gozdni vlaki do Koče na Dobrči. 1h. S Prevala hodimo 2h 15 min. Dobrča je plečata gora v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Kljub neizraziti višini je dokaj razgledna. Ime pa bi naj, po eni od razlag, dobila iz staroslovanskega izraza »dobr«, ki pomeni hrast. Sama koča stoji nad robom strmega južnega pobočja.
Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1998; Klinar, Stanko; Karavanke: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1997; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Karavanke, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS št. 149, Ljubljana 1995 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Koča na Prevalu se je razvila iz nekdanjega pastirskega stanu. Planinsko pašništvo je posebna oblika živinoreje z značilnim vsakoletnim odhodom živine z območij trajne naselitve človeka na območja sezonske naselitve blizu, ob in nad zgornjo mejo, kjer v topli polovici leta pasejo domače živali. S tem se zagotovi večja količina krme in omogoči rejo večjega števila živali. Alpe veljajo za klasično območje planšarstva, ki se je razbohotilo v visokem in poznem srednjem veku. Glede na prevladujočo zvrst živine lahko planinske pašnike razčlenimo na mlečne, pašnike za mlado govedo, volovske, konjske, ovčje in mešane. Planinska paša je povezana s stanjem na področju živinoreje oziroma s kmetijstvom na splošno, obenem pa z nazadovanjem kmetijstva lahko nazadujejo tudi planine. Mnogo višjih in težko dostopnih planin je propadlo, nižje in lahko dostopne v bližini vitalnih kmetijskih območij pa so se ohranile. Nekatere med njimi so se preobrazile v stalna naselja, nekatere pa so postale turistično preobremenjene, bodisi, da so se v celoti preobrazile v turistična naselja.
S poti, ki pelje od Prevala do koče na Dobrči, je proti vzhodu lep pogled na Šentansko dolino oziroma dolino Mošenika, ki s prelazom Ljubelj (1369 m) pomeni najkrajšo povezavo med Ljubljansko in Celovško kotlino. Prelaz so uporabljali že od rimske dobe dalje, intenzivno pa od srednjega veka. Strmo in serpentinasto pot, ki je bila izjemno zahtevna za prečenje, so v 16. stoletju razširili v vozno cesto in na vrhu Ljubelja izsekali prvi predor. Gradnja ni preveč uspela in vožnja po njej je bila še naprej nevarna, zato so že v 17. stoletju obstajali načrti o daljšem predoru nižje v dolini, ki pa zaradi kuge niso bili uresničeni. Junija leta 1943 se je predora lotil Hitler za prestavljanje svojih enot v Jugoslavijo. Kopali so ga in ga decembra istega leta tudi prebili interniranci podružnice taborišča Mauthausna, med njimi večinoma Francozi. Njihovo nečloveško trpljenje je popisal André Lacaze v romanu Predor. 1561 m dolg predor v nadmorski višini 1058 m so dokončali po vojni in ga leta 1963 odprli za promet.
Točka, na kateri stoji Koča na Dobrči, se imenuje na Kresu, ker naj bi tu kurili kresove ob turških vpadih. Vpadi turških vojsk so trajali od začetka 15. do konca 17. stoletja; vsega skupaj jih je bilo 45, od tega največ na Kranjsko. Dobro premišljen sistem obveščanja s kresovi na razglednih in od daleč vidnih točkah, s topovskim streljanjem in s cerkvenim zvonjenjem je omogočal kmetom, da so se pravočasno zatekli na varno, saj je bil obrambni sistem neučinkovit.

(Mimi Urbanc)