V Engedey sledimo poti vzdolž potoka prozi severu za gostilno Söldenköpfl, kjer se nam ponudi prva možnost počitka. Od gostile sledimo dobro označeni in s tablami opremljeni poti soli Soleleitungsweg do gostilne Gerstreit. Ta pot je posebno lepa, saj na sončni strani ponuja čudovito panoramo na Ramsau, istočasno pa nam nudi zanimive informacije o poti oz. napeljavi slanice. Držimo se tabel in po prečkanju magistralne ceste dospemo do jezera Taubensee in parkirišča ob Schwarzbachwachtu.
Od Schwarzbachwachta (poimenovan: Wachterl) je pot vseskozi označena z rdečo piko, obkroženo z belo barvo, in markirana s številko 470. Pot prehodimo brez težav; čez nekatere kamnite stopnice so vgradili stopnišču podobne lesene stopnice. Pomembno je, da ne zapustimo poti, kjer jo je na tem delu planote težko znova izslediti.
Naprej poteka prevozna pot skoraj ravno proti zahodu. Po približno 15 minutah se prične vzpon (istočasno se prične tudi Narodni park) proti severozahodu v gozd. Planota dosega višino približno 1.400m. Kmalu dospemo do propadle sirarne zgornje planine Schwegelalm. Pot, ki brez večjih višinskih razlik, a z mnogimi spremembami smeri vijuga navzgor in navzdol, poteka od zahoda proti jugozahodu. Kasneje se sreča s potjo Saugasse in kmalu za tem tudi s kočo Neue Traunsteiner Hütte. Malo pred kočo zavije steza levo od gore Edelweißlahner, ki leži nad Ramsauom in je vredna obiska.
Pri jezeru Taubensee sledimo oznakam za pot Soleleitungsweg, ki nas po sončni strani pelje nad Ramsauom v Engedey.
(Christian Scheiter, DAV-Sekt. Traunstein)
 

Slika prikazuje enega izmed najznamenitejših motivov regije Berchtesgaden. Župnijsko cerkev sv. Fabiana in Sebastiana iz Ramsau, pred njo Ramsausko barko in v ozadju vrhova veliki in mali Mühstürzhorn. Kraj leži sicer v senci berchtesganskega mesta, lepota krajine pa v primerjavi z drugimi ni prav nič prikrajšana. Vasica, ki leži ob romantičnem jezeru, je v 19. stoletju pritegnila kolonijo umetnikov, ki so v prijetni izbi tradicionalne gostilne Babette Auzinger našli svoj drugi dom. Umetniško odkrijte Ramsaua se pripisuje slikarju Carlu Rottmannu, čigar najbolj znana slika je "Der Hohe Göll im Alpenglühen" (1846), ki jo je kupil ljubitelj umetnosti, bavarski kralj Ludwig I. in je sedaj na ogledu v zbirki bavarskih narodnih slik.
Skoraj še lepša od župnijske cerkve je poznobaročna romarska cerkev Maria Kunterweg, ki leži nad Ramsauom. Zgradil jo je salzburški dvorni zidarski mojster Sebastian Stumpfegger okoli leta 1731, tekom protireformacije, ki se je leta zaključila v letih 1732-1733 z izgonom protestantov. Stropne slikarije prikazujejo zmago katoliške cerkve nad „krivoverstvom“ – mračno poglavje kneževinske proštijske zgodovine Berchtesgadna. Cerkev je poimenovana po planinski poti, po kateri so na travnike vodili pretežno manjše živali (ki so jih nekoč imenovali „Kunter"). Marijina slika, ki je bila postavljena leta 1689, naj bi zavračala strahotne pojave duhov, zaradi katerih je pot veljala za nevarno. To je botrovalo razvoju romanja in razvoju turizma v Ramsau.
Ramsau, zajet med skalnatimi bastioni Hochkalter na jugu in panine Reiter Alm na severu, je bil s Hirschbichl pomemben prehod iz kneževinske proštije Berchtesgadna v Saalfelden. Nadaljnja povezava samostanskega sveta z zunanjim je potekala prek Ramsaua čez Schwarzbachwacht – ljudsko imenovan "Wachterl" – na Bavarsko. Schwarzbachwach je tudi iztočnica za stezo "Wachterlsteig", ki pelje do Reiter Alm.
Malo po začetku poti, je pri Schwarzbachwachtu vredno opraviti manjši izlet čez planine Schwarzbachalmen do "Schwarzbachlocha", iz katerega izvira mogočen vodni vir – to je izvir potoka Schwarzbach, ki se izliva v Saalach. Visoka kraška planota planine Reiter Alm, s svojimi špranjami in dolinami dobesedno „pogoltne“ deževnico in skopneli sneg ter ju ob vznožju gorskega masiva znova spusti na plan. Na planini Reiter Alm, katere bavarski del pripada Narodnemu parku Berchtesgadna, lahko občudujemo največji sestoj cemprinov v Nemčiji, z drevesi, ki štejejo tudi do petsto let.
(Michael Kleider)