V Packu se pri cerkvi usmerimo levo, prečkamo magistralno cesto in se podamo po strmi asfaltirani cesti navzgor. Kmalu se ostro na desno odcepi gozdna poti do koče Knödelhütte. Držimo se te poti, ki se po ovinku prične strmo vzpenjati, a postane kmalu zatem položnejša, dokler se ne sreča z gozdno potjo iz koče Barbarahaus. Tu se usmerimo proti desni, zavijemo pri markaciji levo v gozd, pridemo do prostranega travnika in se pričnemo po gozdni cesti znova vzpenjati. Pri odcepu se odločimo za desno pot, ki pelje skozi gozd navkreber in se pod kočo Knödelhütte sreča z gozdno cesto. Te se držimo za približno 10 minut, dokler ne prispemo do lepe in privlačne Knödelhütte (približno 1 uro 30 minut), pri domačinih znane izhodiščne točke za številne pohodniške izlete čez planino Hirscheggeralm.
Pri koči Knödelhütte se Via Alpina usmeri desno in vodi čez planine rahlo navkreber, nato skozi redko poraščen gozd do koče Bernsteinhütte. Tu se podamo po ravni poti, ki se položno vzpenja do prostrane planine Hirscheggeralm. Macesni in smreke kmalu ostanejo za nami in spet lahko uživamo v tipični pokrajini zaobljenih vrhov in planin, prekritih z borovničevjem in robidovjem. Po poti, ki se rahlo vzpenja in spušča, pridemo do prvega odcepa za planino Görlitzer Alm in kmalu za tem še do drugega – oba prezremo, saj se pot nadaljuje vzdolž pobočnega hrbta. Na planini Peterer Alm zavije Koroška mejna pot - Kärntner Grenzwanderweg (KGW), kateri je do sedaj sledila tudi Via Alpina, na levo, Via Alpina pa se sedaj poda po desni poti vzdolž pobočnega hrbta do sedla Peterer Sattel (približno 3 ure od koče Knödelhütte). Od tod naprej pelje pot na desno proti stranici Speikkogla in skozi območje, poraščeno z jelšami in smrekami. Še zadnji kos navkreber do zgornje postaje vlečnic sedla Hirschegger Sattel, nato pa se pot odcepi v levo proti Speikkoglu, se spušča čez smučarske proge, vse dokler po širši pohodniški poti ne dospe do koče Salzstiegelhaus (približno 1 ura od sedla Peterer Sattel).
(Christina Schwann, OeAV)
 

Tako kot planina Koralm, nas tudi planina Hirschegg očara s svojimi položnimi oblikami. Ta čudovita pohodniška pokrajina v okolico koče Knödelhütte pritegne številne obiskovalce iz neposredne okolice in iz sosednjih zveznih dežel. Nad gozdno mejo, ki se nahaja na višini ca. 1.500m, nas prostrani pašniki spominjajo na škotsko višavje. Tukajšnjemu rastju poleg planinskih travniških združb z dolgimi travami dajejo svojevrsten pečat brinje, borovnice, brusnice in seveda rdeče cvetoča jesenska vresa ali erika. Mednje so pomešani raznovrstni lišaji, npr. islandski lišaj in Cladina Rangiferina. Na kamnih najdemo predvsem rumeni zemljevidasti lišaj in številne druge vrste, pri katerih lahko, če si jih pobliže ogledamo, opazimo njihove čudovite cvetove. Lišaji so paradni primer popolnega sožitja. Tvorita jih alga in gliva. Alga dobiva energijo iz sončne svetlobe (fotosinteza) in tako prehranjuje sebe in glivo. Gliva pa algi nudi življenjski prostor, zaščito pred izsušitvijo in mineralne soli. Strokovni naziv za vedo o lišajih je lihenologija. Gliva je predstavnik mikobiontov, alga pa foto- oziroma fitobiontov. Lišaji se na splošno uporabljajo tudi kot biopokazatelji onesnaženosti okolja, saj se zelo občutljivo odzivajo na škodljive snovi v zraku. Intenzivno pašništvo v preteklosti je razlog za to, da strnjen gozd na tem območju sega le do višine 1.500m. S popasenjem se površine ohranjajo „odprte“, sicer bi jih že zdavnaj zarastlo grmičevje. Na številnih planinskih območjih je planšarstvo postalo težavno, zato so ta način gospodarjenja s planinami opustili. Na opuščenih planšarijah so dobro vidni poganjki manjših drevesc in grmičkov.
(Christina Schwann, OeAV)