„Pozor hanibalizem – na Vii Alpini opažen rdeči slon!“ Umetnost na pohodu med Mont Blancom in Azurno obalo

Povabilo: Pridružite se nam na potovanju v sliki in mislih.

Če boste letos poleti na poti po rdeči ali modri poti Vie Alpine in boste srečali živo rdečega slona, vedite, da ne halucinirate, temveč je to umetniški projekt umetnika in strastnega pohodnika Thomasa Falka iz severne Nemčije.

Morebiti se boste vprašali, kaj tam počne in kaj naj to pomeni. V samotni dolini ali na visokem vrhu hriba iz svojega nahrbtnika potegne velikanski kos rdeče plastike in ga napihne. To je vendar slon! Postavi ga v krajino in fotografira prizor.
Je res s tem slonom in svojim nahrbtnikom sam prišel sem gor ali ga odložil helikopter? Zakaj to počne? Je to neka reklamna šala?
 

collage_Hannibalismus1


 

„Umetniško zastavljena pot od Mont Blanca do Sredozemskega morja je bila popoln uspeh. Poleg fotografij in videoposnetkov v spektakularnih scenarijih v visokogorju, je slon nastopal na vaških praznikih, pred gorskimi kočami, muzeji, cerkvami in samostani. Domačini in turisti so ga lahko občudovali tudi pred znanimi spomeniki, kot je denimo Porta Savoja in rimskim slavolokom zmage v Susi, ali pa pred milansko katedralo.

Marsikdo bo morebiti opazovano v svoje spomine z dopusta shranil kot šaljivo epizodo. Toda opazovalci, s katerimi sem govoril, so skoraj brez izjeme imeli zamisel, kaj bi utegnil pomeniti „hanibalizem“. In če sem imel priložnost, da sem se z njimi pogovarjal izčrpneje, so ljudje lahko veliko povezali z akcijo.
Neredko so domačini slona posvojili kot simbolno figuro za svoj boj odpor proti dvomljivim infrastrukturnim projektom v njihovi regiji, kot nosilca njihovih strahov oz. upanj v boju za ohranitev njihovega življenjskega prostora oz. prihodnost v in s tem prostorom.
Meni je to prav. „Hanibalizem“ je umetniška aktivnost in zame tudi politična. Slon kot nek tujek, kot okupator vzbuja čustva, provocira, vzpodbuja k razmišljanju in h komunikaciji.

Nekateri, zlasti otroci pa so ga imeli preprosto samo radi. Žal danes ljudje pogosto mislijo, da je vse, kar vidijo na kakšnem mestu, namenjeno le njihovi zabavi. Tako sem moral kar nekajkrat energično poseči vmes, ker so otroci in odrasli slona vlačili za ušesa, se nanj usedali ali ga celo metali po zraku. Zato je uboga žival tudi temu primerno trpela in sem jo moral večkrat zakrpati. Toda zdaj je ta slon, ki vse do danes še nima imena, izpolnil svojo nalogo in se lahko zasluženo upokoji. Na svojih potovanjih med leti 2009 in 2013 je prehodil celoten alpski prostor in ob tem veliko doživel in videl. Meni, pa tudi drugim je pomagal, da Alpe kot naravni in kulturni prostor vidimo drugače, jih doživimo znova. 

Potovanja s slonom so pri koncu, ne pa projekt. Fotografije, ki so nastale na potovanjih, ter video dokumentacija, ki je še v pripravi, bodo na voljo širšemu občinstvu.

Zato bi želel v naslednjih treh letih v celotnem alpskem prostoru pripraviti vrsto razstav in filmskih predstavitev na različnih krajih, kot so muzeji, kulturni centri in galerije, in ob tem upam, da me bodo Via Alpina in druge inštitucije ter osebe podprle, ki so si za cilj zadale ohranjanje naravne in kulturne dediščine v alpskih državah in spodbujanje trajnostnega razvoja alpskega prostora. Mislim, da je ta umetniški projekt primeren za prenos takšnih vsebin, ne da bi bil ob tem preveč suhoparen in teoretičen ali celo preveč v poduk ali dogmatičen.     

Zaključek - odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavil pred pohodom:
Poti imajo svoje bistvo. Zagotovo pa del tega, kar na eni ali drugi poti občutimo ali doživimo, prihaja iz nas samih. Toda poti, ki jih prehodimo v Alpah, pogosto zrcalijo tudi duha tistih, ki so te poti gradili, markirali in opisovali in nam jih tako naredili dostopne. In seveda zrcalijo poti zgodovino oz. zgodbe. Zgodbe tistih, ki so jih gradili, pa tudi zgodbe uporabnikov, popotnikov. Podoživljati te zgodbe in bistvo teh poti, je napeto.

Po poti GTA oz. modri poti Vie Alpine je to še posebej zanimivo in izrazito. Po sledeh poti in duha Vie Alpine smo intenzivno prehodili in podoživeli mnogo poti: tihotapske in partizanske poti, mulatiere, romarske in trgovske rute, vojaške ceste, lovske poti, potke, ki nas učijo, potke, ki jih iščemo, kjer se s težavo prebijamo naprej in takšne, ki nas preprosto vabijo na prijeten sprehod. Prehodila sva poti Sentieri Partigiani, Via Monaci, Via Francigena, Strade del Sale, Lou Viage in Percorso Occitano, sledila potem Grande Repatrio dei Valdesi, Via Napoleonica, ruti potujočih slikarjev v dolini Val Maira, poti Sentiero der Bottai in fotografski in filozofski krožni poti, ki jo je nekoč sam zastavil oskrbnik koče v Palentu. Toda kar je pomembno, nikoli nisva slepo sledila nakazani poti, temveč sva bila vedno povsem budna, gledala sva z očmi in s srcem, sledila razumu in občutku.
 
Je naše potovanje pot v neznano, ki bo prineslo nove podobe, ali le pot v podobe naših predstav? Težko se je distancirati od podob, ki jih prinašamo; od pričakovanj, od fotografij, ki jih imamo iz vodnikov in podobnih materialov, po čemer nato merimo tisto, kar najdemo na kraju samem. Odpraviti se na pot brez predhodnega branja mislim, da ni prava rešitev. Kajti: mnogo vidimo le, ker to poznamo (gl. Bätzing). Toda vedno znova si na takšni poti tudi presenečen, včasih pozitivno, včasih negativno, vedno pa glede na svoja pričakovanja. Če pridemo v kraj z velikimi pričakovanji, je verjetnost, da bomo razočarani, velika. Toda razočaranja so lahko zdravilna. Če nam uspe, da podobo ali okvir te slike le nekoliko zamaknemo, lahko to pomeni razširitev horizonta. Včasih je treba popustiti, se pustiti presenetiti, kar pa ni povsem enostavno na takšni turi, ki jo hočemo dobro načrtovati. Lahko pa je zelo lepo, kot sem lahko opazil v Marseillu in drugih krajih.   
Sicer sem to pot opravil, toda zdaj so tukaj že novi cilji, umetniški cilji, denimo dokončanje filma ali načrtovanih razstav in alpski cilji, nove poti med morenskimi nanosi in morskimi obalami, med palmami in ledeniškim ledom. Rdeča, zelena, vijolična pot Vie Alpine, njihova kombinacija ali pa tudi povsem druge, nove poti. Katere strategije še lahko najdemo, da povežemo umetnost, kulturo in alpsko pohodništvo? Pustimo se presenetiti! „

Film Thomasa Falka bo objavljen v februarju 2014 na tej strani!

Celotno poročilo lahko naložite na tej povezavi (v nemščini): PDF (90 Kb)

Napovednik filma:

 



Celoten film:

 



Pogovor s umetnikom:

 




Kontakt:
tomfalk(at)gmx.de


Blog: www.tfkunstkonzept.wordpress.com

 


Hannibalismus_collage 2